Panoramski paviljon z leseno teraso zaključuje členjen volumen obstoječe večstanovanjske hiše na obsežnem – z drevjem bogatem – zemljišču. Družina, ki je potrebovala več bivalnega prostora, se ni odločila za velik prizidek, temveč za manjši volumen in razkošno zunanjo teraso kot podaljšek bivalnega prostora.

Stanovanjski prostori v pritličju se nivojsko prelijejo v odprt bivalni prostor ter naprej na leseno teraso s pogledi na Šmarno goro in krošnje dreves. Terasa kot glavna bivalna površina, ki seže globoko v notranjost, postane svet v malem za družino ter omogoča intimno bivanje na prostem, zaščiteno pred pogledi. Zasnova temelji na ideji podaljšanja notranjega bivanja na vrt, ob tem pa ohranja ključno kvaliteto – zasebnost družinskega življenja na prostem.

Povezava notranjega prostora in zunanjega ambienta z bujno vegetacijo je dosežena z velikimi steklenimi površinami, nadgradi pa jo vključitev oziroma zaobjem dveh dreves – obstoječih hrušk – v teraso. Drevesi poleg ambientalne vrednosti prispevata k toplotnemu režimu stavbe, saj zagotavljata tako naravno senčenje poleti kot osončenost notranjega prostora v hladnem delu leta.