Enodružinska stanovanjska hiša stoji v nizu hiš, na ravnem zemljišču na robu vasi, z odprtimi pogledi proti gozdu. Orientacija bivalnih prostorov proti jugu in zelenim površinam je logična, proti cesti pa je hiša bolj zaprta, pred pogledi sosedov pa jo ščitita volumna garaže in spalnice. Tako je dosežena zasebnost družine pri bivanju na vrtu, kot tudi v dnevnih in igralnih prostorih.

Arhitekturna zasnova same stavbe temelji prav na prepletu zunanjih in notranjih površin, in s tem vizualni povezavi bivalnih površin z neokrnjenim naravnim okoljem ter obenem na zagotavljanju zasebnosti pred naseljem in sosedi. V pritličju je s premišljeno postavitvijo sten ustvarjen subtilen prehod proti dvorišču, medtem ko usmerjene linije prostora povezujejo notranjost z vrtom. To se izraža tudi v zasnovi izpostavljenega volumna spalnice staršev, ki je ločen od osnovnega volumna hiše in usmerjen proti vrtu in gozdu, hkrati pa služi kot prostorska pregrada ob meji s sosednjim zemljiščem.

Podobno vlogo ima tudi nadstrešek za avtomobile, ki je umeščen na severovzhodni, manj kakovostni del zemljišča in tako dodatno prispeva k zasebnosti zunanjega dvorišča. Tretji pritlični volumen – letna kuhinja s prostorom za shranjevanje koles – je zasnovan kot podaljšek stanovanjskega objekta proti zahodu.

Zasnova sledi konceptu fluidnega pritličja, ki z meandriranjem po zemljišču oblikuje zunanje in notranje prostore z različnim značajem in stopnjo zasebnosti, prilagojeno potrebam naročnika. Osnovnim bivalnim površinam se pridružujejo poudarjeni programski volumni v pritličju, ki se z introvertiranim volumnom mansarde nadaljujejo tudi v nadstropje, s čimer se zasnova prostorsko širi tudi v vertikalo.